»Otrokovo odraščanje poteka v precej nenavadnih okoliščinah. Ima očeta, ki je bil včasih pastir, in mamo, ki je znala stkati tepih. Svoje vaško muslimansko okolje sta zamenjala za mestno, katoliško, in tako postala notranja migranta v deželi, ki je bolj kot vse častila delavstvo. Delavca. A to se spreminja. Ideal horizontalne, enakopravno organizirane družbe in mitska podoba delavca sta kar naenkrat pokleknila pred prepričanjem, da lahko z znanjem in iznajdljivostjo dosežemo več od drugih in da je pravično te druge pustiti za sabo. Zapostavljeni, mučeni, pobiti, vse to so drugi, ki jih je bilo smiselno pustiti za sabo. Pa je bilo res? Otrok socializma, ko je bil ta na tem čudnem malem koščku sveta, ki mu tudi mi tu pravimo kar Balkan, že v zatonu.« (Samira Kentrić, odlomek iz uvodne strani knjige)